O hiši

Nanina hiša je bila hiša babice in dedka. Dolga leta je bila srce družine – prostor, kamor so se ljudje vračali zaradi topline, pogovorov in občutka doma.

V njej so se mešali vonji ognja, lesa in domače kuhinje. Poleti odprta okna, pozimi toplota peči in miza, ob kateri nikoli ni bilo pomembno, kdo pride in koliko časa ostane.

Ko hiša nekaj časa ni bila več polna ljudi, ni nikoli zares utihnila. Ostala je polna spominov, predmetov in zgodb. Obnova ni sledila načrtu. Sledila je občutku. Veliko stvari je bilo narejeno ročno, počasi in z mislijo na to, kar je hiša bila- in na to, kar lahko postane.

Danes se vrata ponovno odpirajo. Ne kot prizorišče, temveč kot prostor srečanj, počasnih miz in izkušenj, ki potrebujejo čas.

Ime hiše nosi tudi osebno zgodbo Nana je bilo ime, s katerim sta me klicala dedek in babica. Danes ga nosi hiša, nosi ga tudi moja hči.

Morda je pravzato Nanina hiša zame več kot prostor. Je nadaljevanje zgodbe, ki se prenaša iz generacije v generacijo.

Nanina hiša ni popolna.

Je pa resnična.

In morda je prav zato prostor, kjer se ljudje umirijo, odprejo in ostanejo malo dlje.